LORD ROBERT STEPHENSON SMYTH BADEN POWELL OF GILWELL - BI-PI

Volk, ki nikoli ne spi …

Pisalo se je leto 1857. 22. februarja se je v Londonu v majhni sobici hiše na Stanhope 6 rodil otrok. Njegov oče je bil anglikanski duhovnik in profesor na Oxfordu, dobro znan kot ugleden znanstvenik. Mati Henrietta je bila hčerka znanstvenika, admirala Williama Smytha, ki je hkrati izhajal iz iste družine kot kapitan John Smyth, ki je pomagal pri ustanovitvi kolonije Virginia v Ameriki. Prednik te rodbine je bil tudi Robert Stephenson, izumitelj parne lokomotive.

Otroka so poimenovali Robert Stephenson Smyth, a so ga najrajši klicali kar Stephe. Ko je bil star sedem let je umrl njegov oče. Družina, ki jo je preživljal, je tako naenkrat ostala sama. Mati je morala preživljati sedem otrok, od katerih je bil najstarejši Warington star trinajst, najmlajši, Baden Fletcher, pa star komaj en mesec. Stephe je bil peti otrok, imel je štiri starejše brate in mlajšo sestrico ter bratca. Bili so zelo pisana druščina kratkohlačnikov in njihov vodja je bil Warington. Bili so res prava klapa pustolovcev. Na srečo jim je njihova mati dovoljevala, da so si sami našli zabavo takoj ko so dovolj odrasli, čeprav jo je včasih tudi skrbelo, kje so.

Kot vsi otroci so se igrali skrivalnice, gradili splave in se odpravili na reko, lovili so se po gozdu in si kuhali sami. V vseh teh pustolovščinah je mali Stephepobiral koristne ideje, kako skrbeti zase, se potikati po naravi odprtih oči in kako opravljati svoj kos dela – dober temelj za njegovo skavtsko učenje. Nekoč je v gozdu nekaj ur zasledoval zajca, dokler ga ni ujel. Pri tem je spoznal – če hočeš ujeti kosilo, moraš najprej znati “zmrzniti”, saj je nepremično stvar težje opaziti.

V šoli je bil priljubljen, vendar ni posebno izstopal niti kot učenec niti v igri. Z veseljem se je udeleževal vseh aktivnosti in ponavadi je bil nadpovprečen. Za vsako stvar, ki jo je počel je razvil poseben način izpeljave: Nikoli ni obupal!

Njegov učitelj je svoje učence spodbujal k prevzemanju odgovornosti. Nikoli ni maral, da bi se morali njegovi fantje strogo držati togih pravil in nesmiselnih predpisov. Fantom je preprosto zaupal, da bodo nalogo, ki jim jo je naložil izpeljali, kot najbolje znajo. Ko je Stephe odrasel, mu je bil neizmerno hvaležen, saj je to pomenilo, da je vsak deček imel priložnost pokazati tisto, kar je v njem najboljšega – bistrost in iznajdljivost. Stephejev učitelj je oboževal gledališke igre ter koncerte in tako ni preteklo veliko časa, ko je v Stepheju odkril pravo zakladnico talenta za igranje in petje. Odkril je njegov velik smisel za humor.

Stephe se je odlikoval še v eni stvari: Risal je smešne karikature, prav tako pa resne podobe in slike. Pri tem je razvil neverjetno sposobnost risanja z obema rokama. Hkrati je lahko risal črte z eno roko, z drugo pa barval in senčil prostore med njimi.

V svojih šolskih dneh je vsekakor užival, vendar je prišel čas, ko se je moral odločiti, kaj bi rad postal. Bolj kot karkoli drugega si je želel potovati in to ga je popeljalo v vojsko. Ko se je moral odločiti ali iti na znano univerzo v Oxfordu, ali početi kaj drugega, je njegovo odločitev potrdilo dejstvo, da je, ne le opravil preizkus za vojsko ampak, da ga je opravil tako dobro, da so mu takoj podelili čin podporočnika. Še isto jesen je torej kot podporočnik z vojsko odpotoval v Indijo. Izpolnila se mu je velika želja po potovanju. Leta 1876 je skupaj z ostalimi vojaki pristal v Bombaju. Na novo življenje se je hitro navadil in kjerkoli je hodil, spoznaval nove in nove prijatelje. Ker je izvrstno opravil vojaški preizkus, si je lahko sam izbral, kako bo služil Združenemu kraljestvu. Izbral si je konjenico, ki je v takratnem času veljala za najprestižnejšo vrsto služenja v vojski. Zaradi takega slovesa so v njej ponavadi služili samo sinovi premožnih aristokratskih družin – vase zagledani bogataši, ki so znali komaj kaj več kot elegantno jezditi. Bi-Pi pa ni bil tak. Živel je skromno in njegova preprostost ter odličen smisel za humor sta ga delala velikega med njegovimi prijatelji.

Kot član 13. huzarskega polka ni nikoli posnemal svojih oficirjev, ampak se je držal svojih načel. Kaj hitro je postal priljubljen tudi med otroki oficirskih družin. Vedno in povsod je bil takoj za, ko so ga povabili k igri, in otroci so bili vedno dobrodošli v njegovem šotoru. Radi so poslušali njegove napete zgodbe in ga opazovali pri slikanju. Ko je končal, so skupaj odmaširali ob spremljavi njegove piščalke in se igrali izvidnike. Bi-Pi se je rad igral z otroci, kadarkoli so mu njegove službene dolžnosti to dopuščale. Tudi s svojimi vojaki se je pravzaprav “igral”. Ni jih učil, kako streljati, niti kako naj jezdijo, saj so se tega povečini lahko naučili povsod. Namesto tega jih je učil ogledništva. Ker je bil sam nad tem navdušen, jih je učil opazovati naravo, živali in podobne reči. Učil jih je, da so se lahko popolnoma neopaženo prikradli v sovražnikov tabor in se prav tako vrnili nazaj. Kadarkoli je koga slišal reči, da je kaj nemogoče, se je sam podal v pustolovščino. Tako se je nekoč, ko je bil sovražnikov tabor res dobro zastražen in se je zdelo nemogoče priti vanj, sam odplazil po trebuhu prav na sredo sovražnikovega tabora in tik ob jamboru skril svojo rokavico ter se vrnil. V dokaz, da je izpeljal nalogo, so njegovi vojaki potem, ko je bil sovražnik premagan, našli Bi-Pi-jevo rokavico vselej na mestu, kamor jo je položil.

Bi-Pi se je pri poučevanju svojih vojakov ogibal metod, ki so bile v tistem času najbolj priljubljene, ker so vsi tako počeli. Namesto tega jih je učil, da so se popolnoma zanesli na svoje izkušnje. Ni bilo važno, če je vojak znal slabo streljati, ker se je mogoče namesto tega znal odlično prikrasti za sovražnikov hrbet. Spodbujal jih je, da so pokazali kaj zmorejo, nato pa jim je pomagal, da so se v tem izpopolnili do potankosti. To metodo učenja je Bi-Pi kasneje opisal kot učenje z delom, ki je še danes osnovni temelj vseh skavtskih gibanj.

Zaradi vsega naštetega se je glas o Robertu Baden-Powellu razširil daleč naokrog. Povsod se je govorilo o mnogovrstnih darovihmladega oficirja, splošno znanega pod začetnicami B. P. Vedeli so za njegove mnoge dobljene bitke in predvsem, da je uspešen zaradi nove metode vojskovanja in ogledništva.

Vendar pa so bila Bi-Pi-jeva tedanja prizadevanja v hudem nasprotju z načeli kasnejšega skavtskega gibanja, ki se je po lastni izbiri opredelilo za službo miru. Skozi kasnejše izkušnje je v Bi-Pi-ju čedalje bolj raslo prepričanje, da je mir na svetu potreben, zato je kasneje, ko je pisal knjige o skavtstvu oziroma ogledništvu, imel v mislih predvsem to – vzgojo mladine za mir.

Ker se je glas o talentiranem mladem podporočniku razširil daleč naokrog, so za to zvedeli tudi v Južni Afriki, kjer se je kmalu moral spopasti s Pemprehom, poglavarjem plemena Ashanti. Ta je veljal za strah in trepet pragozda, vendar se ga Bi-Pi ni niti malo ustrašil. Na sledi za bežečim Pemprehom se je od džungelskih staroselcev naučil še nekaterih novih načinov ogledništva in lova. Ti so mu zaradi njegove opreznosti nadeli ime Impeesa – Volk, ki nikoli ne spi …

Med svojim lovom na krvoločnega poglavarja Pempreha je v nočnih urah Bi-Pi spisal nekaj kratkih napotkov za ogledništvo, ki so kasneje izšli v knjižici Aids to Scouting, po slovensko Napotki za ogledništvo. V njej je opisal vse potrebne karakterne lastnosti, ki naj bi jih imel vsak oglednik (skavt). Med njimi so odločnost, samozaupanje, zanesljivost, obzirnost in bistrost, predvsem pa sposobnost logičnega sklepanja. Dejal je tudi: “Kaj nekomu koristi, da ima pogumno srce kot lev, če pa se s pridobljenimi informacijami ne bo mogel vrniti nazaj, ker ga bodo odkrili!”

Pempreha je naposled ulovil, vendar pa ga ni dovolil ustreliti, saj je bil odločno proti prelivanju krvi. Pempreh je moral le v izgnanstvo. Poglavar je bil BiPi-ju neskončno hvaležen, da ga ni usmrtil. Kasneje sta z Bi-Pijem pravzaprav postala odlična prijatelja. O tem se je spletla tudi anekdota: Ko je Bi-Pi leta 1896 ponovno obiskal pleme Ashanti, je prav ta poglavar, ki ga je Bi-Pi tako dolgo lovil po pragozdu, pristopil k njemu in mu v pozdrav ponudil levo roko. Bi-Pi mu je v pozdrav ponudil desnico, poglavar pa mu je odgovoril: “Ne. V moji deželi se najpogumnejši med pogumnimi rokujemo z levo roko.” Tu se je začela zanimiva tradicija skavtstva, saj se skavti še dandanes pozdravljajo z levico. Kasneje so temu pozdravu dodali še prepletanje mezincev.

Ampak malce smo preskočili našo zgodbo. BiPi-ja so ponovno poklicali v Indijo, kjer je postal poveljnik konjenice.

Od tam je svoj rokopis napotkov za ogledništvo poslal v Anglijo, kjer je leta 1899 tekst tudi zares izšel. Takoj je doživel nepričakovan uspeh. Pri svojem delu so knjigo naprej po naročilu vrhovnega poveljstva uporabljali vsi vojaški oficirji, nato so jo prevedli v nemščino, da so jo lahko uporabljali tudi nemški vojaki, kar pa je najbolj presenetljivo, kmalu so jo začeli z navdušenjem prebirati tudi mladi fantje v Angliji in kaj kmalu tudi drugje po svetu.

Bi-Pi je iz Indije kmalu odpotoval v boj za mesto Mafeking v južni Afriki. Začela se je vojna z Buri. Tudi Burom je kmalu prišla na ušesa novica, da je v mesto Mafeking prispel slavni poveljnik imenovan Volk, ki nikoli ne spi. Poglavar Burov je s kar 9.000 možmi obkolil mesto, da bi ga zavzel. Premoč Burov je bila očitna. V mestu se je namreč poleg žena in otrok nahajalo samo kakih 700 vojakov in okrog 300 starcev, ki pa so komajda znali rokovati s puško. Toda Bi-Pi je bil trdno odločen, da mesto ne bo padlo, dokler ne pade zadnji mož v njegovi mali vojski.

Neki burski oficir je v mesto prijezdil z belo zastavo in sporočilom, naj se mesto preda, Bi-Pi pa je le zdolgočaseno privzdignil obrvi in vprašal zakaj, tako da je oficir samo začudeno pogledal nato pa odjezdil nazaj. General Cronje, poveljnik Burov, se je močno razjezil nad novico, zato je želel mesto kar najhitreje zavzeti. Vendar pa tudi Bi-Pi ni bil od muh. Sestavil je briljantno taktiko - po vsem mestu je namestil slamnate lutke z lesenimi puškami, neuporabne lesene topove in še veliko drugih maskot. Nato je z oboroženimi skupinami tekal sem in tja po mestu ter včasih izstrelil kakšen naboj. Tako so napadalci dobili vtis, da se braniteljev v mestu kar tare in so včasih precej oklevali, preden so napadli. Seveda to še zdaleč ni bilo res, delovalo pa je vseeno!

na vrh

Lady Olave St. Clair Baden-Powell

Olave St.Clair Soames se je rodila 22. februarja 1889 v Stubbing Courtu blizu Chesterfielda. Živela je v premožni družini, zato ni nikoli hodila v šolo, ampak jo je poučevala domača guvernanta. S svojo sestro je skrbela za mamine kokoši in pomagala očetu pri urejanju in obdelavi vrta. Olave je imela rada svoje domače živali in se veliko časa igrala z njimi. Veliko časa je posvečala tudi športu in glasbi.
Januarja 1912 se je z očetom odpravila na križarjenje z ladjo Arcadian. Olave se križarjenja ni veselila, dokler ni na ladji spoznala Roberta Baden-Powella. Bila je presenečena, ko je ugotovila, da se jo B.P. spominja izpred dveh let, ko se je v Londonu sprehajala s psom. Kljub 32 letni razliki med njima sta se močno zaljubila.
Z dovoljenjem Olavinega očeta se je par 30. oktobra 1912 na tihem poročil. V naslednjih letih so se zakoncema rodili  trije otroci, Olave pa je prevzela skrb še za otroke svoje pokojne sestre.
V začetku je svojemu možu pomagala pri vodenju skavtske organizacije z urejanjem pošte, pozneje je bila njegova voznica, saj ni maral voziti. Počasi je tudi sama prevzela vodenje dekliške skavtske organizacije in bila leta 1930 imenovana za vodilno skavtinjo (World Chief Guide). Na njeno pobudo je bila 1928 ustanovljena organizacija WAGGGS.
Moževa smrt jo je zelo prizadela, vendar je kljub temu nadaljevala njegovo delo in poslanstvo širjenja skavtstva po svetu. Od leta 1942 pa do smrti leta 1977 je petkrat prepotovala svet in 653 krat poletela z letalom.

na vrh

Skavtska metoda

Kako skavti delamo, vzgajamo? S skavtsko metodo:

• obljuba in zakoni, ki so naše vodilo,
• delo v majhnih skupinah, ker se tako lahko izkaže vsak posameznik,
• učenje z delom (izkušenjsko učenje), ker tako učenje nikoli ni dolgočasno,
• simbolna govorica, ker je učinkovit način komuniciranja,
• dejavni odnos med mladimi in odraslimi, ker se drug od drugega lahko veliko naučimo,
• dejavnosti na prostem, ker je narava naša mati,
• samovzgoja, kjer si vsak zada svoje izzive in
• služenje v družbi (prostovoljno delo), ker le tako lahko pustimo svet boljši.

Ti elementi se prepletajo v vseh skavtskih dejavnostih –vsi skupaj predstavljajo skavtsko metodo. Skavtska metoda je dobro preizkušena po vsem svetu in je pedagoško utemeljena kot preventivni sistem. Z izvajanjem skavtske metode pa pravzaprav izvajamo tudi okoljsko vzgojo.

Otroci in mladi se tedensko srečujejo v malih skupinah in prevzemajo odgovornosti, ki ustrezajo njihovi starosti, pripravljenosti. Potem pa je tu še cel kup izzivov, potepov, zimovanje, poletno taborjenje, dvodnevni izleti, projekti, kot so Luč miru iz Betlehema, Dan Zemlje, sodelovanje z lokalno skupnostjo ...

na vrh

SKAVTSKA OBLJUBA

Pri svoji časti obljubljam,

Vsak skavt, ki želi obljubiti, se mora zavedati, da obljublja pri svojem dobrem imenu. Če prelomi obljubo, ki jo je dal, je onečastil svoje dobro ime in pokazal, da ni vreden, da ga imenujemo skavt. Vsi ga imajo za slabiča in nekoga, na katerega se ne velja zanesti. V nasprotnem primeru pa je lahko tisti (in to je skoraj vsak skavt), ki se svoje obljube drži in jo izvršuje vsak dan, kjerkoli je, zelo ponosen na to, kar mu uspeva. Drugim je človek, po katerem se velja zgledovati, saj je časten človek, ki se drži načel skavtstva.

da si bom z božjo pomočjo prizadeval/a

Skavt v svojem življenju ne more mimo dejstva, da je Bog njegov Stvarnik, ki mu je dal življenje, in se zato zaveda, da ničesar ne more storiti sam in proti Božji volji. Prav zato je nujno potrebno, da pri izpolnjevanju svojega skavtskega poslanstva vsak dan prosi Boga, naj mu pomaga pri izvrševanju obljube, ki jo je dal.

služiti Bogu in domovini,

Služiti drugemu je za vsakega skavta smisel njegovega življenja. Vsak skavt v sebi nosi zavest, da bo, če bo več dajal drugim, prejemal vedno več in več. To zavest izpolnjuje s služenjem Bogu in domovini. Bi-Pi si je skavte v začetku zamislil kot vzorne državljane in goreče vernike, kar se skavti trudimo biti še danes.

pomagati svojemu bližnjemu

Kadarkoli in kjerkoli je potrebna roka za pomoč, tam mora biti tudi skavt. Njegovo poslanstvo je, da se trudi opazovati in videti, kje je njegova pomoč potrebna in to pomoč tudi nuditi.

in izpolnjevati skavtske zakone.

na vrh