Kot vsako skavtsko leto do sedaj, je bilo tudi letos zimovanje razen za IV.

na vrh

Kot vsako skavtsko leto do sedaj, je bil tudi letos glavni zaključek tega skavtskega leta težko pričakovani  poletni tabor.

Izvidniki in vodnice (srednja starostna skupina skavtov) smo z enotedenskim taborom začeli v nedeljo, 26. 7. v Begunjah pri Cerknici. Od cerkve (kjer smo se poslovili od staršev) smo po 10-ih minutah prispeli na samotni taborni prostor. Čakala sta nas Melita in Jože. Začeli smo z delom, saj smo do večera morali postaviti šotore, nabrati drva in postaviti stranišče. Ob manjšem ognju so sledila natančnejša navodila in pravila tabora.

Tekom tedna smo dopolnjevali taborni prostor- postavili smo jedilnico, kuhinjo, jambor, osrednje ognjišče, sušilnik perila, skavtski hladilnik v potoku in kot aktivni skavti naredili igrišči za odbojko in nogomet. Ko smo imeli vsaj malo prostega časa, ki ga letos res ni manjkalo, smo se že podili za žogo. Najbolj priljubljen je seveda bil nogomet. Seveda pa ni manjkalo tudi kopanja v mrzlem potoku.

Kot je v skavtski navadi smo imeli tudi dvodnevni potep. Po vodih smo se z zemljevidi odpravili vsak v svojo smer. Veliko smo se pogovarjali, izvedeli veliko novega o krajih okoli Begunj in pomagali ljudem. Kot presenečenje po prihodu s potepa, sta nam voditelja pripravila pot preživetja (razlaga: blato, blato in še enkrat blato!)

Skozi celotno skavtsko leto smo opravljali različne veščine. Svoje celoletno delo in končno znanje smo na taboru predstavili še ostalim članom. Tabor pa je bil še zadnja priložnost, da smo usvojili določene veščine in sicer veščine, ki se jih lahko opravlja samo na taborih. Letos so bile na voljo molčečnež, vzdržljivež in požrtvovalnež. Nekatere med njimi smo še kako težko pridobili.

Komaj smo se dvakrat zavrteli, že je bil tu konec tabora. Čeprav s težavo smo vse lepo pospravili za seboj in se pripravili na odhod proti domu. Bili smo žalostni, ker je vse tako hitro minilo, vendar po drugi strani zelo veseli, saj smo se imeli noro dobro!!!

 Vestna hobotnica (Saša Koren)

na vrh

POPOTOVANJE OD KRKE DO ČATEŽA

IN NAZAJ

Kot vsako poletje smo se tudi letos skavti veje PP (popotnikov in popotnic) podali na skavtski tabor. Začeli smo na začetku, kot se spodobi... V Krki, natančneje pri izviru Krke nas je čakal Silvo, naš zvesti voditelj, ki na žalost letos odhaja iz vrst voditeljev našega stega. Najprej smo se ustavili v trgovini, da smo se založili s hrano in "cukrom" :). Ker naj bi potovali ob reki Krki, smo se v ta namen posedli v kajake in odpravili na pot. Meni in Silvu je bilo žal, ker s seboj v vodo nisva vzela fotoaparata in sva tako izgubila precej lepih in norih fotk, medtem, ko smo se spuščali čez brzice reke Krke. Priveslali smo do... približno do Šmihela, naprej pa smo se odpravili peš. Pot nas je vodila do Žužemberka mimo njiv s koruzo... in nismo si mogli kaj, da ne bi imeli slastne večerje, ki smo jo pojedli v Žužemberku. Naslednji dan smo se zgodaj odpravili k maši in pot nadaljevali proti Mali vasi, rojstnemu kraju Friderika Barage. Med potjo se nismo izgubili ampak malo dlje časa hodili okoli... Pri Mali vasi nas je prehitel večer in smo si za prenočitev postavili bivak, ki je bil kar precej velik. Po iskanju za izgubljenim zakladom (moje denarnice :) ) smo zakurili in spekli večerjo, slastno koruzo in twist. Ker se po jutru dan pozna smo zajtrkovali polento in mleko, kar nam je dalo novih moči za premagovanje asfaltnih cest. Prvo postajo smo imeli že v Veliki Loki, kjer smo se razdelili v dve skupini. Že smo šli vsak svojo pot, eni v Razbore, drugi pa v Dolenjo vas pri Čatežu. Po bolj ali manj prespani noči smo se dobili pri cerkvi na Zaplazu, kjer smo skavti v noviciatu (NoPP) dali slovesen prehod med vrste klana Mogočnega hrasta. Nekaj ur po kosilu (bile so  postrvi in ne koruza) smo se odpravili k Silvotovemu prijatelju na Primskovo, ki nam je ponudil streho nad glavo v zameno, da mu pomagamo pri delu. Po večerji, ki ni bila koruza ampak MESO, smo prepevali... nekateri peli kvariton... v glavnem smo imeli malo žurko, saj je bila to naša zadnja noč. Po preloženih drvih in prepeljanem pesku, smo načeli zadnjo turo do Krke. Za kosilo smo zavili kar v saj ni bilo druge... Imeli smo pač slovesno kosilo. Po prehojenih ulicah Ivančne Gorice, smo šli še skozi Jurčičev rojstni kraj in izmerili azimut (to je kot med severom in izbrano točko) proti Krki, kjer so nas že čakali starši. Še za konec: v petih dneh smo prehodili okoli 70 kilometrov in preveslali približno 15 kilometrov, vsi ožuljeni smo bili veseli, da se je tabor srečno končal.

Miha Šavli, Raziskovalni rakun

na vrh

Kako smo voditelji preživeli motivacijski dopust

 24. aprila smo se člani SKVO-ja Legendarne žvine odpravili na težko pričakovan dopust. Za cilj smo si izbrali vasico v neposredni bližini starodavnega mesta San Gimignano, med toskanskimi griči, polnimi nasadov trt in oljk. Najprej je bilo potrebno počakati, da Jože odpravi svoje študijske obveznosti in že smo brzeli proti italijanski meji. Z gnečo na cesti nam je bilo (hvala Bogu) prizanešeno. Prispeli smo v poznih večernih (nočnih) urah.

Pet dni smo preživeli skupaj v prijetnem ozračju, malo načrtovali, malo raziskovali mogočno arhitekturo Firenc, Siene in Pise, kamor smo se vozili na dnevne izlete. Obiskali smo tudi čudovito mesto Assisi, kjer je živel in je pokopan sv. Frančišek Asiški, ki je tudi zavetnik veje VV.

Vreme nam ni pretirano zagodlo, in tudi zato je hitro prišel čas, ko smo se polni vtisov podali na pot proti domu. Prelepa italijanska pokrajina Toskana, bo vsem nam ostala v lepem spominu, in mogoče se tja še kdaj vrnemo.

Ustrežljivi jastreb

na vrh

»Ujemi me, uuuuu...«, nam je v ušesih odmevalo tistega (končno- po dolgem dežju težko pričakovanega) sončnega sobotnega jutra.

Vsi dobre volje, vsi v pričakovanju po novih norih dogodivščinah smo se natrpali v dva avtka in se odpeljali do Zavrstnika pri Litiji. Sonce je sijalo, smeha pa je bilo tudi zadosti.

Ko smo prišli v Zavrstnik, je v nas butnil prijeten domač vonj... vonj po kravjem blatu. =) Čakajoč na dovozu, da pridejo do nas nadaljnja navodila, smo se spraševali čemu bo koristila sosedova njiva ... Bila je ravno prav blatna, malo vlažna in verjetno tudi ravno prav blatna za kakšno noro skavtsko dejavnost ...Gledali smo na okrog, da bi videli stare znance, oziroma zagledali kakšnega luštnega skavta ali kakšno simpatično skavtinjo =)

Nato nas je šel naš Jože prijavit in vsi smo dobili majhne barvne listke. Kaj hitro smo lahko ugotovili, da ima vsak drugačno barvo- in da po vsej verjetnosti ne bomo skupaj. Tekom dogodkov je sledil sklic kvadrata, pa dvig zastave (skavtska himna v naši četi: »Skavtska pesem, na na na na, preko na na na neba. V eno združi, neee ups, to ni tle...  na narode do Boga. V eno...«)

Po tem smo se dali v skupine po barje bila Slava vojvodinje Kranjske, zato je bilo vse obarvano v srednjeveškem slogu. Bilo je devet točk in sicer:

1.: Podobno kot nogomet, samo da smo namesto nogometne žoge uporabljali gumo od tovornjaka (najbolj borbena igra na Ujemi me)

2.: Izdelovanje srčkov iz slanega testa (… najbolj umirjena točka)

3.: Roverček (tipična skavtska…umazane hlače…OBVEZNO!)

4.: Valvasorjev grad (bili smo podložniki,  Valvasorju smo morali zgraditi nov grad in ga pri tem tudi pobarvati- meni osebno najboljša točka...)

5.: Skavtball (kot rokomet, samo da si lahko tistemu, ki je imel žogo,vzel rutko… in žoga je bila tvoja)

6.: Srednjeveške igre (razdeljeno na tri dele- s palico skozi obroč, spravi nasprotnike ven skakljajoč po eni nogi z rokami za hrbtom in lokostrelstvo)

7: Kmetijske veščine (iz mrve smo morali narediti čim večji kup- mi smo enega not zakopali =), in pa morali smo prežagati hlod)

8.: tipična: kdo bo prej

No, to so bile točke na katerih smo se spoznavali, se smejali, torej- NORO ZABAVALI.

Čisto na koncu, smo se šli še eno igro z Valvasorjevo starejšo ženo (je imel dve. Ta mlado pa Ta staro), in počasi se je stvar stekla h koncu. Potem pa objemanje, (lupčkanje =D), izmenjavanje telefonskih številk, MSNjev, skupinsko slikanje...

In je bila še ena nora dogodivščina za nami. Pa še danes se govori po šoli, na MSNju, po telefonu »Kok je blo hudo na ujemi me ej... js bi šu takoj nazaj, če bi lahk... Komi čakam drug let, da bom spet šu..«...

Petra Kogoj, Svetovalna hobotnica

na vrh

Kot vsako leto do sedaj, smo se tudi letos IV odpravili na zimovanje. V Logatcu smo bili 20.- 22. februarja. Kot vedno ni manjkalo smeha in zabave!

 V hišici na lepem kraju (v gozdu) smo preživeli vikend brez ogrevanja in tekoče vode. Ker nas tam ni čakala večerja, smo za to morali poskrbeti kuharji. Pripravili smo si ležišča in se uredili, pred spanjem še poklepetali J in odšli spat. Naslednje jutro pa telovadba, zajtrk in zatem poročanje o veščinah in izbiranje novih. Po kosilu smo odšli na sprehod. Nato je sledilo nepozabno dričanje po snegu z lopatami. Pred večerjo je bilo še dovolj časa, da nam je David pokazal kako se postavi bivak, saj si je to izbral za veščino. Poleg presenečenja, ki nam ga je pripravila Melita, so nas prijetno presenetili tudi polhi. Našli smo jih v kuhinji, na srečo pa so še spali! Kljub presenečenjem nismo pozabili na pustno soboto. Našemili smo se in pričeli z norim zabavnim večerom!!! Igrali smo se veliko zabavnih iger in se zelo, zelo smejali. Za presenečenje nam je voditeljica prinesla krofe. Noč, ki je sledila smo skrajšali nam in Meliti, saj smo bili med igro osla preveč glasni. Vseeno pa smo se naslednje jutro zbudili z nasmehom na obrazu. Po dobrem zajtrku smo se oblekli v kroje in odšli k sv. maši. Po maši so ostali začeli pospravljati, pridni kuharji pa smo skuhali kosilo. Preden smo dokončno pospravili hišico, nam je ostal še čas za nekaj iger osla. Ko smo pospravili in zaklenili vrata, smo odšli do hriba, kjer smo se še zadnjič zadričali po snegu.

V dolini smo se poslovili in polni veselja in lepih vtisov odšli domov.

Saša Koren, Vestna hobotnica

na vrh

Petek trinajstega, smo se člani mogočnega hrasta odpravili na "potovanje po vesolju" ali na kratko na zimovanje v Logatec.
Kot mora najstnik sam poskrbeti zase smo tudi mi opravljali svoje delo in se usedli na vlak na peronu 9 in 3/4....pa ja, št.3 in že smo z space shuttlom leteli v Logatec. Po utrujajoči vožnji na padajoči meteor....(preveč filmov gledam...) nismo takoj odrinili na pot, ampak smo se ustavili v bližnji gostilni in se tam najedli do sitega brez vednosti voditeljev. Po dolgotrajnem plazenju po Logatcu smo le dočakali konec sveta... no ja, kočo v kateri smo spali. Še isti večer smo se odpravili na svež mrzli nočni zrak opazovat zvezde in se pogovarjati od drugih civilizacijah v vesolju, kar je bila tudi naša prva tema. Naslednji dan v popoldnevu smo odhodili krajši pohod po okoliških planetih. Na nekem planetu, kjer je bilo samo majceno jezero na privatnem posestvu, smo morali seveda poskusiti kakšnega okusa je voda, bila pa je težava, ker je bil na njej led. Jaz sem jo seveda opravil z nogo in z njo tudi okusil kakšna je voda... tudi to se zgodi najboljšim ;). Na tem pohodu pa smo naleteli na ljudstvo, katero se je igralo "števulko". Nismo imeli izbire in smo se jim pridružili. Po dobri uri preproste igrice smo se začeli vračati proti naši ljubi Zemlji. In bila je noč in bil je dan... . Zjutraj smo se po krščanski navadi odpravili k maši in pri njej tudi sodelovali.
Bližal se je konec potovanja po vesolju, še ena naloga pa je pripadla našemu Vsevedemu rakunu - Janu. Odhajal je iz PP-ja v SKVO, oz. med voditelje. Ostali člani pa smo si ga veselo privoščili, kajti sabo je imel stvari Ki jih ne smem imenovati.. .
No v glavnem smo mu pripravili nekakšno slovo od mladosti.

Miha Šavli, Raziskovalni rakun

na vrh

V nedeljo 25.1., je v Šenčurju pri Kranju potekalo (ne(še)) tradicionalno skavtsko tekmovanje v plezanju, OPRIMKANJE.
Klicu dolžnosti smo se odzvali tudi mi. V prvotni zasedbi smo bili Miha, Gregor in jaz, vendar pa je Miha dan pred tekmovanjem staknil prehlad. Silvo je za njegovo zamenjavo izbral Mateja, kar se je izkazalo za odlično rešitev, saj je Matej pokazal VELIK talent za plezanje. Po njegovem priimku sodeč to ni prav nič presenetljivega.xP;D
Silvo nas je že na vhodu presenetil s svojo prijavo, kar nam je dalo še dodatno motivacijo (no ja, vsaj Mateju in Gigotu);P. Po razvrščanju v skupine in skupnem ogrevanju se je plezanje začelo. V prvem, kvalifikacijskem, krogu je bila razporeditev obupna, saj nismo mogli odigrati niti ene same partije taroka. So bili pa rezultati zato toliko boljši. Matej se je celo uvrstil v kategorijo zagnancev, ostali trije pa smo bili uvrščeni med perspektivce. Med prvim in drugim krogom je sledil daljši odmor. Med odmorom so potekale delavnice, ki smo se jih bolj ali manj, z veseljem udeležili;D. Najboljša je bila seveda delavnica, kjer SO se učili masaže in jo potem tudi izvajali. Iz prve roke lahko povem, da je bilo...sproščujoče. Veliko smo se tudi družili z ostalimi, igrali tarok in slikali (s Silvotovim profi fotoaparatom)xD.
V drugem krogu je Gregor pometel z nasprotniki in si prislužil prvo mesto med perspektivci (torej bodoči zagnanec). Tudi Matej in Silvo sta se v svojih kategorijah zelo dobro odrezala. Ko smo mi z nastopi končali, je bil na vrsti finale profijev, ki je bil res na5 in smo si ga z zanimanjem ogledali.
Za piko na i pa smo imeli na koncu še sveto mašo. V pridigi nam je duhovnik objasnil, da je plezanje/vzpenjanje potrebno prav na vsakem koraku našega življenja.
Za še večjo piko nad i-jem pa je poskrbel naš voditelj Silvo, saj smo se na poti domov ustavili še na biljardu. HVALA SILVO!!
Zagotovo lahko rečem, da si vsi želimo, da Oprimkanje postane tradicionalno, in da se ga bomo z veseljem udeleževali še naprej. Pa tudi drugih skavtskih dogodkov, sploh v taki fejst družbi;D.
 

Luka Koren

na vrh

Skavti Škocjan– Turjak 1 smo ob podpori Društva za ohranjanje dediščine Gradež starejšim obujali spomine, mladim pa prikazali ta star običaj.

Dan nedolžnih otrok se praznuje 28. decembra. Praznik je spomin na dan, ko je kralj Herod ukazal po vsej Judeji pomoriti otroke, rojene na božič, ko je izvedel za Jezusovo rojstvo. To je edini dan v letu, ko smejo otroci tepsti odrasle. S šibo imenovano miklavževka, ki je imela življenjsko moč rastline, so z dotikom to moč prenašali na odraslega. Takrat se morajo odrasli odkupiti z manjšo vsoto denarja, sadjem, sladkarijami… Včasih so se otroci zbrali in skupaj hodili po vasi. Stvari, ki so jih dobili, so si pravično razdelili med seboj.

Ta star ljudski običaj, smo tudi mi obujali na nedeljo, 28. decembra. Skavti smo se zbrali pri sušilnici sadja na Gradežu, pomagali pa so nam tudi bratci in sestrice, ki še niso skavti. Tokrat smo se razkropili po celotni občini. Obiskali smo predvsem vasi, kjer skavtov še ne poznajo. Ljudje so nas toplo sprejeli in nam ponujali svoje dobrote. Še posebej pa so nas bili veseli starejši, kajti spomnili so se svoje mladosti, ko so tudi oni hodili po vasi in tepežkali.

Tega pa se prav dobro spominja tudi gospa Marija iz Turjaka, ki nas je podučila o tradiciji besedila  tepežkanja v teh krajih:

"ŠIP-ŠAP,  ŠIP-ŠAP,
DANES JE TEPEŽNI DAN,
HITRO V ŽEPE POGLEJTE

IN DENARCE NAM DAJTE."

Skavti Škocjan- Turjak 1

na vrh

Plamen, simbol miru, ki gori v Jezusovem rojstnem kraju, smo prinesli na naše domove.

Ta plamen je prepotoval dolgo pot iz Betlehema do nas. Mi pa smo ga v soboto 20. in v nedeljo 21. decembra ponesli po domovih. Zato smo se že v petek zbrali skavti našega stega in se pripravili na raznos luči miru.

V soboto smo luč miru raznašali po Turjaku in okolici, kjer so nas ljudje zelo lepo sprejeli. Zbrali smo se na Turjaku in se razdelili v skupine. Nato smo odšli na različne lokacije. Nekateri smo imeli smolo in nam je plamen tudi ugasnil in smo morali poiskati nekoga, ki ga je imel. Ko smo zaključili z raznašanjem, smo se dobili v župnišču v Škocjanu. Tam smo se odžejali in okrepčali z dobrimi picami. Sledila je maša. Po maši smo odšli domov.

 Že v nedeljo pa smo se ponovno zbrali. Tokrat v Velikih Laščah pri sv. maši, kasneje pa smo plamen ponesli še v domove, kjer ljudje niso bili nič manj prijazni. Kot prejšnji dan, smo se razdelili v skupine in se odpravili vsak na svojo lokacijo. Med potjo smo se pogovarjali in zabavali. Za zaključek smo se zbrali v gostilni Pri Roku. Pogreli smo se s čajem in odšli domov.

Saša Koren

V ponedeljek pred božičem, smo skavti ponesli Luč miru iz Betlehema na osnovno šolo v Velikih Laščah in podružnično šolo Turjak. Obiskali smo tudi občinski urad v Velikih Laščah.  Naj plamen, ki smo ga delili, preide v naša srca, saj bo le tako imela Luč miru iz Betlehema svoj pomen.

Melita Š.,

vodja skavtske skupine Škocjan- Turjak 1

na vrh

Tudi letos je Turistično društvo Turjak organiziralo uprizoritev živih jaslic.  Na povabilo za sodelovanje, smo se odzvali tudi nekateri skavti, ki smo sodelovali pri igranem delu uprizoritve. Za pevski del pa so poskrbele pevke župnije Turjak s pomočjo mladih pevk. Projekt je bil zastavljen zelo resno, saj so bile prve vaje že dobre tri tedne pred nastopom. Pridno smo vadili vse do zadnjega dne. Prva uprizoritev je bila na božični večer 24. decembra in je bila zelo obiskana. Po uprizoritvi je sledila polnočnica v viteški dvorani. Druga uprizoritev je bila na sam božični dan. Ta dan nam je malce zagodlo vreme, saj je snežilo in je bilo hladno. Kljub temu pa se je zbralo kar nekaj obiskovalcev. Po obeh uprizoritvah smo bili deležni prijaznih pohval.

Saša Koren

na vrh

Bliža se adventni čas in skavti smo bili ponovno aktivni. Izdelovali smo adventne venčke in s tem pomagali župnijski Karitas.

V petek, 14. 11. 2008 se je celoten steg zbral na Turjaku. Srečanje smo začeli s skupno molitvijo. Nadaljevali smo z izdelavo adventnih venčkov. Bili smo zelo pridni, saj smo izdelali kar precej venčkov. Ker smo se vsi zelo potrudili, so bili venčki zelo lepi. Med izdelavo smo se zabavali in si med seboj pomagali. Kot po vsakem takem delu, je bilo tudi tokrat potrebno na koncu pospraviti. Ko je bilo vse narejeno smo se veseli odpravili domov, z še enim dobrim delom, ki smo ga opravili.

Saša Koren, Vestna hobotnica

na vrh

Posvečam tole Meliti pa Jožetu, zahaljujem pa se tudi dvema osebama, ki sta bla poleg Melite in Jožeta tut tm. Hvala za družbo!!! No, pa sm še to povedala!

Petra

na vrh

V ponedeljek, 27.10. smo člani skupnosti voditeljev (SKVO) obiskali živalski vrt.

Občudovali smo razgiban živalski svet ljubljanskega živalskega vrta, preskušali svoje znanje v poznavanju živalskih vrst in zaključili ob dobri hrani in pijači.

Skupaj smo ugotovili, da tovrstna srečanja delujejo povezovalno, saj smo prijatelji tudi takrat, ko ne nosimo skavtske uniforme.

SKVO

na vrh

V petek, 24.10. smo se zbrali na Turjaku, sicer v malo manjšem številu, pa vendar.

Najprej smo se malček razgibali in nato odpravili v dvorano nad trgovino. Odložili smo prtljago in se »razkomotili«. Pogovarjali smo se o veščinah. Čez noč smo bili malce nemirni, zato sta nas Jože in Melita prišla opozorit.

Zjutraj smo se razmigali in najedli, nato pa se razdelili po skupinah in hodili po točkah. Na prvi točki smo svoja razmišljanja o veščinah napisali na plakat. Na drugi in tretji točki pa sta nam Melita in Jože razlagala o posameznih veščinah. Igrali smo se posebno odbojko. Napisali pa smo tudi pravila, ki smo jih prebrali in dopolnili. Na vrsto je prišlo kosilo, makaroni s tuno. Potrebno je bilo še počistiti. S sladico pa se je jesenovanje končalo.

Ko smo odhajali domov, smo bili vsi zadovoljni. 

 Saša  Koren

na vrh

Letos je skavtsko orientacijsko tekmovanje imenovano Jakec, potekalo že dvanajstič. Potekalo je pod geslom »Dvigni rit«.

V soboto, 18. oktobra, smo se že na vse zgodaj odpravili iz Turjaka proti Logatcu. Med vožnjo smo se pogovarjali in malček spali.

Ko smo prispeli, smo si priskrbeli prostor kamor smo odložili prtljago. Sledila je otvoritev letošnjega Jakca. Dobili smo molitev - Dvigni rit in si ogledali čas odhoda na pohod. Ker še nismo bili na vrsti, smo si čas čakanja popestrili z kartanjem. Na startu smo dobili napotke in se odpravili. Čeprav nismo bili najboljši v iskanju točk, smo se vse eno zabavali. Važno je sodelovati in ne zmagati. Ko smo se vrnili na cilj smo dobili kozarčke, kot nagrado za sodelovanje. Sledil je še test. Tudi tam nam ni šlo prav dobro. Pa vendar smo se imeli lepo. Za večerjo so bili makaroni z omako.

Najboljši del Jakca je bil seveda večer. Ni bilo skavta, ki se ne bi zabaval. Vendar je vsega lepega enkrat konec, tako je bilo tudi tokrat. Kmalu je sledila tišina. Naslednje jutro smo ponovno vstali kar zgodaj in se odpravili k sv. maši. Mašo je vodil zaporniški duhovnik Robi Friškovec. Po maši sta sledila razglasitev rezultatov in zajtrk. Počasi smo se odpravili domov z novim izzivom »vedno dvigniti rit«.

 Saša Koren

na vrh

V soboto, 4. oktobra, smo se noviciat  in klan  iz stega Škocjan-Turjak 1 odpravili na izhod  na Krvavo Peč.

Dopoldne smo se zbrali v Robu in se odpravili proti Krvavi Peči. Po uri in pol hoje smo prišli do te tako posebne vasi in tam – po naročilu voditeljev –morali povprašati domačine o legendi o imenu Krvava Peč. Naloga bolj ali manj opravljena,  krenili  smo proti cerkvici Sv. Lenarta. Pogledali smo si smrtonosne pečine iz katerih naj bi se ženske (po legendi) vrgle v prepad v begu  pred prihajajočimi Turki. Le nekaj deset korakov stran pa je bil naš glavni cilj, cerkvica Sv. Lenarta.  Prijazna domačinka nam je razkazala in opisala skoraj 500 let staro cerkvico. Pred njo smo si nabrali kuriva in zakurili ogenj. S testom o orientaciji in kartografiji pa smo se pripravili na bližajočega se Jakca. Spekli smo si okusne hrenovke in debatirali o razno raznih rečeh. (Hrenovke smo seveda tudi pojedli.) Za konec pa  smo utrujeni odšli domov – ljubo doma, kdor ga ima.

Blaž Podobnik, Zabavni sokol.

na vrh